Omemba: Marjuta Slamič

»Pegula je člouk, ka razmišlja strašno malo, / najrajši ne bi mislu neč, če bi se dalo, / pegula je člouk, ka si je napravu škuodu / že s tem, da je na svetu, že s tem, da se je rodu ...«

»Naši teatri tako ali tako na tako nizki ravni, na gverilski ravni, kot v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja«

»Intenzivnost in sporočilnost uprizoritve sta v njeni komornosti, neposrednosti ter kritičnosti do preteklosti in sedanjosti.«

»Predstava izrazito temelji na občutkih, in to so občutki, ki jih tudi mi čutimo v teh novih časih.«

»Dovolite mi samo stavek. Bili smo skupaj. Hvala lepa.«

»Obe vlogi oblikuje koherentno in z osebno angažiranostjo do obeh likov, pri čemer izkaže izjemno pestrost registrov in stilov ter obenem potrdi svojo značilno igralsko prezenco.«

»Vlaškalićev lik Jeranka odseva tragičnost slehernika v neobčutljivem mehanizmu zgodovine in tako utelesi imaginarij celotne uprizoritve.«

»Z izrednim občutkom za jezik, s prevajalsko natančnostjo in z naklonjenostjo primorskemu dialektu mu je uspelo besedilo suvereno prestaviti v Vipavsko dolino ter uprizoritvi dodati mediteranskega duha, sočnosti in neposrednosti.«

»Požigi so zaradi vrhunskega dela vseh ustvarjalcev uprizoritve –, dragocena, temeljito zamišljena in odigrana predstava, ki v vsej polnosti elementov uprizarja kaos sveta.«

»V vlogi farovške gospodinje je dar za naravno in detajlirano podajanje – tako tipičen za Marjutino igro pred kamero – nadgradila s smislom za komično, čutnostjo in primorskim temperamentom. Pri tem je izkoristila vse prednosti izražanja v domačem, ajdovskem narečju.«

»Sodobnost in aktualnost Setnikarjeve igre ni le v osebnostni kompleksnosti, temveč predvsem v natančni odmerjenosti in uravnoteženosti med psihološkimi nasprotji.«

»Vlogo newyorškega brezdomca ustvari z navidezno lahkotnostjo, čeprav jo poganja izjemno natančna in premišljena notranja razčlenjenost zapletenih psiholoških stanj. Skupaj s soigralci je dosleden v nepredvidljivosti, predvsem pa spretno odmerja in lovi občutljivo ravnovesje komičnega in tragičnega.«

»Gledališče mora biti kritična zavest. Kako to doseči? S katerimi žanri? Prepričana sem, da so žanri, ki jih imajo za lahkotne, pravi vzvod za trkanje na človekovo zavest.«

»Odigrati to spreobrnjenje je bil zame pravi izziv. Ali gre res za pravo kesanje, ali bo starec nastavil še drugo lice, ali bo šlo za 'zob za zob'… Preobrazba bi lahko bila kaj hitro osladna.«

»Znova se počutiš kot otrok. Na odru si v nekem varnem okolju, kjer pa lahko počneš igrive norčije. Lepo nam je bilo delati to predstavo, nismo bili pod pritiskom, igrali smo se igro.«

»Ekipa, ki jo pripelje Ivana, je kreativna cona, v kateri se igralci počutimo varno in zelo ustvarjalno. Užitek je bil biti del takega procesa.«

»Zame je skupek treh in več ustvarjalnih poti – igre, plesa, petja, pravi užitek. Je največ, kar se lahko igralcu ponudi.«

»Bomo njihov igralski užitek začutili tudi gledalci.«

»Gre za gledališki projekt, ki spodbuja vrednosti človeškosti. V gledališče smo vrnili čarobnost, pripeljali smo pravljico. Gledalcem dajemo nekaj pozitivnega, iz dvorane gredo pojoč …«

»Čeprav to niso profesionalni plesalci, so izvrstni. Igra, gib in petje – vse troje skupaj je najtežja kombinacija. In prav vsi so se izkazali.«

»Prva je zgodba mlade ženske, ki ob spoznanju ljubezni pretrga družinske spone, si vzame svobodo in pri tem tragično propade.«

»Odpor dela publike sloni na tem, da v osebah na odru ta del gledalcev prepozna same sebe.«

»Nič ni tako neomejeno, kot je človeška neumnost.«

»Po dolgem času imamo na repertoarju predstavo, v kateri ima vsak priložnost, da iz svojega lika, pa četudi je majhen, nekaj naredi.«

»Primož Ekart je pokazal natanko tisto spoštljivost, ki jo ansambel in teater potrebujeta.«

»V okolici, v katero je postavljena Marianne, vlada strah. Ona pa je eno veliko, pogumno srce.«